Šege in navade

Kratka predstavitev in opis šeg, ter navad.

Običaji, šege in navade so sestavni del družbene kulture. Urejajo odnose med posameznikom in družbo. Navada, šega, običaj so v našem jeziku trije izrazi, ki nam pomenijo v glavnem iste pojme in predstave. Delimo jih v glavnem na življenjske ali družbene, ki spremljajo človekovo življenje in njegovo družino ter pomembne dneve in praznike. Tudi na Kokrici in okolici so se dogajali običaji in šege, ki so se ohranili do danes, kakor tudi prazniki, ki so v zadnjem času med ljudmi zopet močno zaživeli. Tu so opisani nekateri pomembni in verjetno najbolj živi in doživeti prazniki ter šege in navade, ki so povezane z njimi.

Pustni čas

To je poseben čas v letu, ko se vrstijo sprevodi maškar in razni plesi. Pustne šeme dandanes v vasi izginjajo. To lepo izročilo skuša ohraniti šola, ki prireja za otroke ples v maskah in turistično društvo, ki organizira na nedeljo pred pustnim torkom pustni sprevod po Kokrici in okolici. Na pustno soboto si otroci nadevajo kupljene ali doma narejene maske in beračijo po vasi. Staro izročilo pravi, da obisk pustnih šem prinaša srečo in dobro letino, zato jih je potrebno obdarovati. Najpogostejše darilo je denar, ponekod pa dajo tudi krofe, saj v Sloveniji ne mine pust brez njih. Pustne šeme nastopajo navadno v skupini, nič ne govorijo in skrbijo za ropot, plešejo in poskakujejo.

Postni čas

Pustu sledi štiridesetdnevni post. Razigranost in razposajenost se mora umakniti resni spokornosti. Post se začne s pepelnico. S tem je konec uživanja mesnih jedi, prepovedano pa je tudi pretirano petje, ples, vasovanje in veseljačenje. Zadnja nedelja v postu je cvetna nedelja, spomin na Kristusov prihod v Jeruzalem. Na ta dan nesejo otroci v cerkev k blagoslovu gobance (butarce), odrasli pa oljčne vejice. Gobanice so okrašene z bršljanom, brinom, oljko, jabolki in pomarančami, v zadnjem času pa otroci navezujejo nanjo risbice, na katerih so narisana dobra dela, ki so jih skozi leto opravili.

Velikonočni čas

Veliki četrtek in veliki petek sta v znamenju božjega groba. Na veliki četrtek se pri sv. maši “zavežejo” zvonovi in orgle, ki se nato “odvežejo” v soboto. Veliki petek je edini dan v letu, ko ni nikjer svete maše, to je tudi dan spomina Jezusove smrti.

Velika sobota je v znamenju blagoslova ognja, vode in velikonočnih jedi.

Velika nedelja ali Velika noč je velik in lep družinski praznik. Po jutranji slavnostni sv. maši vsa družina posede okrog mize in prične uživanje žegna (potica, prata, šunka, hren, pirhi itd). Žegna naj bi bile deležne tudi domače živali.

Velikonočni ponedeljek je v zadnjem času dela prost dan. V Turističnem društvu so ga izkoristili za izvedbo tradicionalne prireditve. Sekanje pirhov, kjer se igrajo igre značilne za ta čas ter se ocenjujejo in nagrajujejo velikonočni prti, žegni in izberejo najlepši pirhi.

Prvi maj

Na prvega maja dan je ljudi že od nekdaj prevevalo praznično vzdušje. Narekovala ga je zelena in cvetoča narava, ki se je ravnokar prebudila iz zimskega spanja. Podobno kot jurjevo, je ta praznik povezan s čaščenjem cvetja, zelenja in drevja. Leta 1890 je prvi maj postal tudi delavski praznik, simbol solidarnosti delavskega razreda.ki je danes povezan z številnimi kulturnimi shodi, veselicami in prvomajskimi kresovi po okoliških vrhovih.

Čas od prvega maja do kresa

Cerkev je mesec maj posvetila Materi božji in že več kot sto let obhajajo šmarnice njej v čast. To ja vsakodnevna majniška večerna pobožnost skozi ves mesec.

Na binkoštni praznik ljudje po hišah in hlevih zatikajo zelene lipove vejice. S tem označijo prostore, katere naj bi obiskal sv. Duh. Z binkoštmi je že od nekdaj povezana tudi birma. Birma pomeni slovesen sprejem mladih v občestvo odraslih. Za birmo so tipična spominska darila, včasih lect, zlat križec ali ura, v novejših časih pa so darila vedno dražja.

Na praznik presvetega Rešnjega telesa cerkev slavi spremenitev kruha in vina v Kristusovo telo in njegovo kri. Za ta praznik je značilna razkošna procesija, kjer monštranco dvignejo iz tabernaklja in jo ponesejo na ceste, polja, travnike. Procesija se ustavi pred oltarjem na prostem, ki ga vsako leto pripravi in okrasi druga vas. Duhovnik povzdigne monštranco na vse štiri strani neba in moli. Tam se berejo odlomki iz evangelijev ter berejo prošnje za dobroto in ubranitev pred hudo uro.

Poletni čas

Običaji v poletnem času so bili vezani predvsem na košnjo in žetev. Prva žetev se prične že konec junija, ko dozori ječmen. Žetev pšenice se navadno prične ob sv. Jakobu (25. julija). Žanjice so bile navadno praznično oblečene. Žetev je bila opravilo cele vasi, saj so po zaključku dela pri enem kmetu odšli delat k drugemu. V novejšem času ti običaji močno zamirajo, saj delo opravijo stroji, med kmeti pe tudi ni več take sloge in prijateljstva kot nekoč.

Veliki šmaren

To je eden največjih krščanskih praznikov. Na ta dan, 15. avgusta, se spominjajo Marijine smrti in njenega vnebovzetja. Marija, Jezusova mati, je med ženskami najbolj slavljena in čaščena, je pa tudi najbolj pogosto ime na Slovenskem, njej pa je posvečenih tudi največ cerkva. Na ta dan roma na milijone vernikov v njena svetišča.

Jesenski čas

Mesec september je čas zadnjih del na polju. Sem sodi pospravilo zadnjih pridelkov, gnojenje njiv in grabljenje stelje. Ob mraku so se ljudje zbirali po hišah in ličkali koruzo. Ob tem so se pogovarjali, si pripovedovali zgodbe ter peli. Ličkarji so ponavadi sedeli na nizkih sedežih, z levico so držali koruzni storž, z desnico pa so slačili in trgali liste. Na Kokrici danes tega skoraj ne vidimo več, zato poskuša Turistično društvo zopet obuditi te in podobne običaje na svojih prireditvah.

Vsi sveti

November je mesec, ki se približuje zimi. Sonce v tem mesecu upada, zahaja in dan se močno krajša. Takšno sonce je navdajalo že naše prednike z žalostjo in strahom. Ta dan je Cerkev v začetku 7. stoletja določila za dan spomina na mučence, saj je v Dioklicijanovem času močno naraslo število le teh in zato ne bi mogli imeti vsi svojega godovnega dne. Splošna slovenska navada je, da se na ta dan (1. november) zberejo ljudje na družinskih grobovih, ki so polni cvetja in sveč in s skupno molitvijo počastijo spomin na vse umrle svojce in prijatelje.To je tudi obdobje demonov in rajnikov, ki jih lahko ukrotijo le vsi svetniki. Za obrambo pred njimi marsikje izdolbejo veliko bučo, jo postavijo pred vrata ali okno, v njih pa gori sveča, kar pripelje do posebnega strašljivega učinka.

Martinovo

Martinovo (11. november) nekako zaključuje jesensko delo in je pri nas splošno priljubljen praznik, še posebno zato, ker je povezan z vinom, slovensko nacionalno pijačo. Okrog tega dne se mošt spremeni v vino, to pa je dober izgovor za veselje in praznovanje. Novo vino je treba na vsak način poskusiti. V naših krajih to praznovanje ni tako močno izraženo, ker nimamo vinogradov, vendar ljudje hodijo praznovat k sorodnikom na Dolenjsko, Štajersko ali Primorsko, kjer je ta praznik bolj živ.

Sveti Miklavž

Med najstarejše in vsekakor za marsikoga otroka najbolj doživete običaje spada miklavževanje. Mladi in neporočeni fantje iz vasi se na predvečer sv. Miklavža (6. decembra) napravijo v “parkeljne”, njihov vodja pa v sv. Miklavža. Ko se zmrači, se začne sprevod po vasi. Hodijo od hiše do hiše in obdarujejo otroke. Če med letom niso bili pridni, jih pokarajo. Včasih so dobili otroci za darilo jabolko, orehe, suhe fige in šibe, vse bolj pa se je razširila navada nastavljanja peharja in s tem so postala tudi darila vse večja in dražja.

Advent

Advent je štiritedenski čas pred božičem. Obsega štiri nedelje, kar naj bi pomenilo štiri obdobja stare zgodovine od Adama do Kristusa. To je čas duhovne priprave na božič. V adventnem času ni ženitovanj, plesa itd. Po domovih se postavijo adventni venčki, na katerih so štiri svečke in ponazarjajo štiri adventne nedelje. Vsak teden se prižge nova svečka, ob njih pa cela družina zvečer opravi molitev.

Zelo je uveljavljena tudi devetdnevnica. Obhaja se samostojno ali v zvezi z mašo. Pojejo se hvalnice, nosijo Marijo in prepevajo pesem ki opisuje njeno in Jožefovo pot v Betlehem, kamor sta šla k popisovanju.

Božič

Največji in najstarejši krščanski praznik je velika noč, vendar pa je božič med ljudmi najbolj priljubljen. Božič je praznik spomina na Kristusovo rojstvo v Betlehemu. To je čas, ko se postavi božična jelka in jaslice. Pri okrasitvi jelke in postavitvi jaslic sodeluje cela družina. Na sveti večer je navada, da gospodar pokadi in pokropi hišo z ognjem, ki mu doda kadilo in blagoslovljeno vodo. Hišo pokadi tudi na Silvestrovo in na predvečer svetih treh kraljev. Po obhodu se družina vrne v hišo, žerjavico stresejo na ogenj, potem pa se začne skupna molitev. Sveti večer se zaključi s sveto mašo – polnočnico.

Božični dan je najsvetejši dan v letu, zato se ta dan ne sme opravljati nobenega dela, velja pa tudi, da mora biti na sveti dan polna miza jedače in pijače.

Z božičem je povezan prikupen mož, Božiček po imenu, z dolgo belo brado, rdečo kapo in rdečim plaščem. Na hrbtu nosi koš z lepo zavitimi darili, okrog pa potuje s sanmi, ki jih vozi navado osem severnih jelenov. Na večer pred božičem, ko po hišah zavlada mir, Božiček obišče otroke in jih obdaruje.

Sveti trije kralji in svečnica

Šesti januar, dan svetih treh kraljev imenujemo pri nas in še kje – tretji božič, večer pred njim pa tretji sveti večer, zato ob mraku po domovih gospodar z družino pokadi s kadilom in poškropi z blagoslovljeno vodo hišo in hlev. Na vrata s kredo napišejo letnico in prve črke imen kraljev na primer: 20 + G + M + B + 05 (Gašper, Miha, Boltežar).

Na svečnico (2. februarja) cerkev blagoslavlja sveče zato jo tudi imenujemo praznik luči. To je zadnji spomin na Jezusovo otroštvo, zato se z njim konča božična doba. Ves čas, od božiča do svečnice, so jo ponazarjale jaslice, po svečnici pa se jaslice pospravijo.

Poroka
Priprave

Osrednje mesto med običaji zavzemajo tudi šege, ki so se razvile ob poroki.

Ženitev se prične z vasovanjem, oziroma snubljenjem. Nekateri stari običaji, kot je trgovanje živine je danes izginilo, ohranila pa se je predzakonska priprava – spraševanje pri g. župniku in oklici dva tedna pred poroko pri nedeljski maši z namenom, da ljudje povedo zadržke ali vzroke proti poroki. Nekaj dni pred poroko vozijo nevestino balo na ženinov dom. V modernem času ta navada izginja, obuja se le ob občasnih prireditvah na vasi. Danes se je ohranila dekliščina, kjer nevesta povabi svoje prijateljice ter fantovščina, kjer ženin počasti svoje prijatelje za časa fantovskega stanu. Ponekod se je ohranil še likof, kjer mora ženin nevesto odkupiti od vaških fantov. Ta obred je običajno par dni pred poroko na nevestinem domu.

Slovo

Pred odhodom k poroki se nevesta poslovi od staršev in jih prosi odpuščanja. Enako stori ženin, če zapusti dom. Za blagoslov mora oče prekrižati nevesto. Na dan poroke je ponekod navada, da mora ženin nevesto najprej poiskati, ker se mu skrije, domači pa mu ponudijo nekaj drugih “nevest”, ki so običajno grde, stare itd.

Šranga

Ženin in nevesta se nato odpeljeta od doma. Na določenem mestu v nevestini vasi postavijo vaški fantje šrango ali oviro. Na njej se ob branju ženitovanjskega pisma, napisano je v lepih verzih na pergamenti papir, pogajajo o višini odškodnine za nevesto oz. za njeno čuvanje v mladosti. Višina je običajno odvisna od premoženjskega stanja, običajno pa se danes vsaj okvirno predhodno dogovorijo. Če se o ceni ne morejo zediniti, ali celo pobegnejo in ne ustavijo pri oviri, se fantje maščujejo in stresejo kup gnoja pred nevestino hišo.

Poroka

Po šrangi pride na vrsto najprej civilna poroka v Mestni hiši, po njej pa še cerkvena poroka v cerkvi, ki je v vasi nevestinega doma. Popoldan se običajno začne gostija. Svatje se posedejo okrog miz v določenem redu. V središču sedita mladoporočenca, ob njima priči, potem starši in nato ostali sorodniki, na nevestini strani njeni na ženinovi pa njegovi, če je to prostorsko izvedljivo. Po večerji se začne ples, najprej solo za ženina in nevesto. Med plesom se odvijajo številne igre, napitnice, šale in petje. Na nekaterih porokah so fantje ob polnoči prignali tudi kamelo. Ta naj bi povedala, koliko otrok bo imela nevesta. Ves ta čas hodi med svati in pobira plačilo, nakar svatje ugasnejo luč in kamelo pobijejo. Po končani ohceti gresta ženin in nevesta na novi skupni dom, navada pa je, da ženin nese nevesto prvič čez prag.